Gospa Gill se je pred osmimi leti, potem ko je končala dodiplomski študij psihologije, odločila, da se bo ukvarjala s pecivom, pri čemer je razmišljala o izdelavi »brezhibnih slaščic« ali, kot jo opisuje v svoji knjigi, »stvari, ki so videti neresnične, ker so tako čudovite. ”Zagotovila si je vajeništvo v restavraciji, zaposlila se je v čokoladnici in začela obiskovati tečaje v Le Cordon Bleu v Londonu.Od tam je, kot piše, "skakala v kuhinjo za kuhinjo."

Leta 2015 je gospa Gill začela kot slaščičarka v St. Johnu, londonski ustanovi, kjer ni bilo izdelanih kompozicij, okrasov ali izven sezone sestavin.V tej kuhinji je odkrila brezhibnost krožnika medenih madeleine, ki so jih postregli neokrašeni, naravnost iz pečice, in britanskega pudinga na pari, prelitega s sirupom, obogatenega z irskim stoutom.Različice obeh receptov so v »Vodniku slaščičarja«.

»Zelo dobra je pri posredovanju svojega znanja in delitvi poslovnih skrivnosti,« je po elektronski pošti povedal Alcides Gauto, ki je delal z gospo Gill v restavraciji Llewelyn's.

Gospa Gill je knjigo napisala za domače kuharje, da bi "razumeli, kaj počnejo, in da se ne bi bali," je dejala, in za kuharje, "ki so imeli več znanja o pecivu, da bi se tega lotili."

Poudarila je pomen osredotočanja na teorijo, kar meni, da večina kuharskih knjig preskoči.Njena se začne s »Teorija peciva 101«, ki pojasnjuje najosnovnejše elemente peke, kot so maslo, sladkor, želatina in vzhajalci, in kako delujejo v receptih.Nato se razširi v gradnike peciva.Poglavje o čokoladi razlikuje ganache od crémeuxa;tisti na kremi, crème anglaise iz crème pâtissière.

Čeprav v njeni knjigi ne boste našli recepta za pito z limonino meringo, se boste v enem poglavju naučili narediti skorjo, v drugem limonino skuto in v tretjem italijansko meringo.Uporabite vse tri veščine, da naredite pito, ki jo želite.Začetniki, ki se ne počutijo kos izzivu tridelnih slaščic, lahko začnejo z bananino torto, riževim pudingom ali tistimi »popolnimi« piškoti.

Piškote je sprva priskrbel kuhar, s katerim je delala v klubu zasebnih članov, ki ji je formulo načečkal na kos papirja.Kasneje, ko je recept izginil, jih je spremenila v obratni inženiring in opravila nešteto poskusov, da bi jih leta 2017 uvrstila na uvodni meni pri Llewelyn's.

Gospa Gill je rezultate delila s svojimi sodelavci in jih spraševala, kateri sladkor jim je bolj všeč v piškotih, katere oblike, katere teksture, ki vnesejo strogost in odločnost v izpopolnjevanje recepta.(To velja tudi za projekte zunaj kuhinje: leta 2018 je ustanovilaProtigovor, omrežje, ki povezuje in podpira gostinske delavce ter promovira delovna mesta v zdravih delovnih okoljih.)

Pristala je na mešanici temno rjavega in cisternega (ali superfinega) sladkorja in ugotovila, da je testo v hladilniku dalo bolj vsebinski piškotek (v nasprotju s tanjšim, žvečljivim, iz katerega je izteklo maslo).Takoj, da testo zvije v kroglice, namesto da bi ga najprej ohladila, je dobila nežne kupole, ki jih radi vidite v središču čokoladnega piškota.

Ena presenetljiva stvar je izpustitev vanilije, ki je podana v večini receptov za čokoladne piškote, začenši zstandard na torbici Nestlé Toll House.Gospa Gill ni razmišljala o tem.

Odkar je vanilija postala tako draga (zdaj jedruga najdražja začimba na svetu), ga je nehala dodajati v recepte, razen če želi pokazati njegov okus – na primer v panakoti, kjer bi bila njegova prisotnost še boljša."Bila je vsakdanja sestavina, zdaj pa ni več," je dejala."To je kot sestavina posebne poslastice."